Talasa (luna)
Tálasa (grško Θάλασσα: Talasa) je Neptunu drugi najbližji naravni satelit.
![]() Luna Talasa kot jo je posnel Voyager 2 leta 1989. Vidi se samo nepravilna oblika brez podrobnosti na površini. | |
Odkritje | |
---|---|
Odkritelj | Richard J. Terrile[1] in Voyager Imaging Team |
Datum odkritja | september, 1989 |
Oznake | |
Neptun IV, S/1989 N 5 | |
Značilnosti tira[2] | |
Epoha: 18. avgust 1989 | |
Periapsida | 50.065 km |
Apoapsida | 50.085 km |
Srednji polmer orbite | 50.075 km |
Izsrednost | 0,0002 ± 0,0002 |
0,31148444 ± 0,00000006 dni | |
Naklon tira | 0,21 ± 0,02° (na Neptunov ekvator) 0,21° (na lokalno Laplaceovo ravnino) |
Obkroža | Neptun |
Fizikalne značilnosti | |
Razsežnosti | 108×100×52 km[3] |
Masa | ~3,5×10 17kg (izračunano iz ocenjene gostote) |
Srednja gostota | ~1,2 g/cm3 (ocena) |
sinhrono vrtenje (predvidevanje) | |
Albedo | 0,09 [3] |
Temperatura | ~51 K (ocena) |
Odkritje in imenovanje
Luno Talaso je odkrila skupina Voyager imaging Team septembra leta 1989. Takrat je dobila začasno ime S/1989 N 5.[4] Odkritje je bilo objavljeno 29. septembra. Ime je dobila 16. septembra 1991 [5] po Talasi (hčerka Etra in Hemere) iz grške mitologije [5].
Lastnosti
Luna Talasa ima zelo nepravilno obliko. Verjetno se od njenega nastanka njena oblika ni spremenjala z notranjimi geološkimi procesi. Izgleda kot, da je nastala z združevanjem delcev nekega Neptunovega satelita, ki je razpadel zaradi motenj, ki jih je povzročala luna Titan kmalu potem, ko je bil ta zajet v tirnico z veliko izsrednostjo.[6]
Njena tirnica je malo pod sinhrono tirnico, zaradi tega se zaradi plimskih sil upočasnjuje in bo prišla v Neptunovo atmosfero.Možno je tudi, da bo razpadla v obroč, ko bo prešla Rocheevo mejo. Kmalu potem bodo njeni ostanki prišli na območje lune Despine.
Opombe in reference
Glej tudi
- Podatki o luni Talasi Arhivirano 2007-08-01 na Wayback Machine.