Za organ, ki uniji zagotavlja splošne politične smernice in prednostne naloge, glej Evropski svet. Za organizacijo za človekove pravice glej Svet Evrope.
Svet Evropske unije (imenovan tudi Svet ministrov ali kar Svet) je zakonodajna institucija Evropske unije, v kateri so zastopane vladedržav članic EU.
V Svetu se sestajajo vladni ministri oziroma ministrice iz vsake države EU, da razpravljajo o zakonodajnih predlogih, jih spreminjajo in sprejemajo, ter usklajujejo politike. Ministri imajo pooblastilo, da v imenu svoje vlade prevzamejo obveznosti glede ukrepov, dogovorjenih na sestankih. Seje Sveta potekajo v Bruslju, razen treh mesecev (aprila, junija in oktobra), ko so v Luxembourgu.[3]
Svet EU nima stalnih članov, pač pa se glede na področje politike, ki je na dnevnem redu seje, sestaja 10 različnih sestavah.[3] Sej Sveta se udeležujejo predstavniki vseh držav članic na ministrski ravni. Udeleženci so tako lahko ministri ali državni sekretarji.[4]
Vsem sestavam Sveta (z izjemo Sveta EU za zunanje zadeve) predseduje minister države članice, ki tedaj predseduje Svetu. Izjema je Svet za zunanje zadeve, ki mu običajno predseduje Visoki predstavnik Unije za skupno zunanjo in varnostno politiko.[4]
Pomembno telo Sveta je COREPER (francosko Comité des représentants permanents) – odbor stalnih predstavnikov držav članic EU. Sestavljajo ga veleposlaniki držav članic pri Evropski uniji, ki pripravljajo seje posameznih svetov. Naloga tega odbora je podpora Svetu EU pri obravnavanju pravnih predlogov in osnutkov, ki jih predloži evropska komisija. Kar 90 odstotkov vseh odločitev Sveta EU je sprejetih na zasedanjih COREPER.
Njegova naloga je priprava dnevnega reda za zasedanje ministrov Sveta.
COREPER I je sestavljen iz namestnikov stalnih predstavnikov držav članic in se ukvarja predvsem s socialnimi in ekonomskimi vprašanji. Pokriva delovanje naslednjih sestav Sveta EU:
Izobraževanje, mladina, kultura in šport (EYCS)
Kmetijstvo in ribištvo (AGRIFISH)
Konkurenčnost (COMPET)
Okolje (ENV)
Promet, telekomunikacije in energija (TTE)
Zaposlovanje, socialna politika, zdravje in varstvo potrošnikov (EPSCO)
COREPER II je sestavljen iz stalnih predstavnikov držav članic in se ukvarja s predvsem s političnimi, ekonomskimi in zunanjimi zadevami. Pokriva delovanje naslednjih sestav Sveta EU:
Svet odloča praviloma s kvalificirano večino.[5] Za sprejem odločitve je treba zbrati dobrih 70 odstotkov glasov (62 od skupno 87), ki so državam članicam EU dodeljeni glede na velikost države in število njenih prebivalcev (Nemčija ima npr. deset glasov, Luksemburg pa dva). Nekatere odločitve Svet še vedno sprejema s soglasjem, nekatere pa tudi z navadno večino.
Kvalificirana večina je dosežena, če sta hkrati izpolnjena dva pogoja: da za predlog glasuje 55% držav članic in da predlog podprejo države članice, ki predstavljajo najmanj 65% prebivalstva EU. Ta postopek se imenuje tudi „pravilo dvojne večine. Glasovanje s kvalificirano večino je najpogosteje uporabljan način glasovanja v Svetu.[5]
Odločitev se lahko blokira, samo če proti glasujejo vsaj 4 države, ki predstavljajo najmanj 35 % celotnega prebivalstva EU.
Izjema: za občutljive teme, denimo zunanjo politiko in obdavčitev, je potrebna soglasna odločitev (vse države morajo glasovati za predlog).[6]
Navadna večina se uporablja pri odločanju o postopkovnih (sprejetje Poslovnika Sveta) in administrativnih zadevah.[7]
Vsaka članica Unije predseduje Svetu EU šest mesecev. Rotacija je določena vnaprej, predsedujoča članica pa usmerja delo Sveta EU in išče kompromisno rešitev, kadar so mnenja deljena. Predsedstvo deluje v skladu s svojim programom, v katerem predsedujoča država poleg uresničitve skupnih ciljev predlaga tudi svoje prednostne naloge. Najmanj na pol leta se vsak Svet sestane tudi na neformalnem zasedanju. Države članice predsedujejo vsem sestavam sveta z izjemo Sveta EU za zunanje zadeve, ki mu predseduje Visoki predstavnik Unije za skupno zunanjo in varnostno politiko.
(od ustanovitve do decembra 2009 so šefi vlad predsedovali tudi Evropskemu svetu (takrat še v obliki neformalnih srečanj voditeljev), s 1. decembrom 2009, ko pa je Evropski svet postal tudi uradna institucija EU, je bila uvedena funkcija stalnega predsednika Evropskega sveta)
Sveta Evropske unije ne smemo zamenjevati s Svetom Evrope, ki je povsem ločena mednarodna organizacija. Ne smemo ga zamenjevati tudi z Evropskim svetom, ki je ločena, čeravno tesno povezana institucija EU, sestavljena iz predsednikov držav ali vlad držav članic ter predsednika Evropske komisije. Svet Evropske unije v dokumentih EU pogosto navajajo le kot »Svet«, neformalno pa je občasno v rabi stari izraz »ministrski svet«.