Sula
Lúcij Kornélij Súla Féliks (latinsko Lvcivs Cornelivs Svlla Felix), rimski politik, diktator in vojskovodja, * 138 pr. n. št., † 78 pr. n. št.
| Lucij Kornelij Sula | |
|---|---|
 | |
| Diktator Rimske republike | |
| Na položaju 82 ali 81 pr. n. št. – 79 pr. n. št. | |
| Predhodnik | Gaj Servilij Gemin (202 pr. n. št.) |
| Naslednik | Gaj Julij Cezar (49 pr. n. št.) |
| konzul Rimske republike | |
| Na položaju 88 pr. n. št. – 88 pr. n. št. | |
| Predhodnik | Gnaeus Pompeius Strabo in Lucius Porcius Cato |
| Naslednik | Lucius Cornelius Cinna in Gnaeus Octavius |
| konzul Rimske republike | |
| Na položaju 80 pr. n. št. – 80 pr. n. št. | |
| Predhodnik | Gnaeus Cornelius Dolabella in Marcus Tullius Decula |
| Naslednik | Appius Claudius Pulcher in Publius Servilius Vatia |
| Osebni podatki | |
| Rojstvo | 138 pr. n. št.[1][2][3] antični Rim |
| Smrt | 78 pr. n. št.[2][3] Puteoli[d] |
| Zakonci | Julija Cezaris, Elija, Kloelija, Cecilija Metela in Valerija |
| Poklic | starorimski politik, starorimska vojaška osebnost, vojskovodja, politik |
Sula je bil potomec patricijske Kornelijske rodbine. Od 107 pr. n. št. se je kot kvestor pod Marijem v Afriki uspešno bojeval proti numidijskemu kralju Jugurti. Med tako imenovano zavezniško vojno od leta 91 do leta 88 pr. n. št. je pregnal Samnite iz Kampanije. Ob koncu zavezniške vojne so ga izvolili za konzula. Bil je predstavnik stranke optimatov, v kateri so bili predvsem predstavniki senata. Senat ga je razglasil za vrhovnega poveljnika rimske vojske v boju protipontskem kralju Mitridatu VI. Evpatorju. Mariju, ki je bil vodja popularov, je s pomočjo Publija Sulpicija Rufa uspelo doseči preklic imenovanja, a Sula je z vojsko vkorakal v Rim kjer se mu je pridružil Pompej veliki in Marija uspešno pregnal v severno Afriko. Med prvo mitradatsko vojno (89-84 pr. n. št.) je leta 86 pr. n. št. premagal Mitradata v bitki pri Hajroneji in leta 85 pr. n. št. v bitki pri Orhomenu. Leta 82 pr. n. št. je v krvavem obračunu pobil Marijeve privržence in razglasili so ga za diktatorja z neomejenim mandatom. S preoblikovanjem zakonov je okrepil vlogo in moč senata. Nato je na začetku leta 79 pr. n. št. odstopil s položaja diktatorja. Pozneje je napisal svoje spomine.
