Sedilije
Sedilije (iz lat. sedile - stol) so v cerkveni arhitekturi sedeži, na katerih sedijo udeleženci bogoslužja. Navadno so iz kamna in se nahajajo na liturgični južni strani oltarja, pogosto so v prezbiteriju (od 12. dalje), za uporabo v času maše za službujočega duhovnika in njegove pomočnike, diakona in sub-diakona. Sedeži so pogosto umaknjeni v glavno steno cerkve same. Obliko in liturgično mesto so sedilije dobile v 4. stoletju, ko je bila krščanska skupnost že hierarhično urejena.
![](http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/a/ae/Sedilia_-_geograph.org.uk_-_360852.jpg/220px-Sedilia_-_geograph.org.uk_-_360852.jpg)
![](http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/7/7d/Sedilia_Alsike_church_Knivsta_Sweden.jpg/220px-Sedilia_Alsike_church_Knivsta_Sweden.jpg)
Sprva kamniti sedeži so bili razvrščeni na obeh straneh škofovskega prestola (katedra). Nekateri zgodnji primeri so sestavljeni samo iz kamnitih klopi. Kamnite romanske sedilije (pred 1190) so ohranjene na primer v spodnji cerkvi Žičke kartuzije, v Špitaliču, gotske (okoli 1400) pa v cerkvi sv. Daniela v Celju.
Niso vse sedilije kamnite; lesena, domnevno iz 15. stoletja, je v cerkvi sv Nikolaja v Rodmershamu v Kentu (Anglija).
Prvi primeri so bili v katakombah kot posamezni vložki za službujočega duhovnika. Sčasoma so se razširili na običajno število tri, čeprav obstajajo tudi primeri do pet sedilij.[1]
Niše ali vdolbine, v katerih so sedilije, so pogosto bogato okrašene z nadstreški in predeljene z oblikovanimi stebri, fialami in oblikami tabernaklja; sedeži so včasih na različnih ravneh, vzhodni je vedno najvišji.
Iz sedilij se je razvilo več tipov:
- sklopni sedež ali (pre)stol (faldistorij) - nadomestni sedež za najvišjega klerika;
- trion - različica katedre;
- korne klopi - klopi za skupnost vernikov;
- klečalniki;
- itd.
Viri in sklici
- Splošni religijski leksikon, Modrijan, 2007, ISBN 978-961-241-183-1