Sarajčik
Sarajčik (kazaško Сарайшық, Sarajšik, Кіші Сарай, Kiši Saraj, slovensko Mali saraj[1] ali Mala palača[2] iz perzijskega سرای, palača) je srednjeveško mesto, ustanovljeno v 13. in opuščeno v 16. stoletju. Mesto stoji na desnem bregu reke Ural blizu sodobne vasi Sarajčik v Kazahstanu. V številnih perzijskih in arabskih virih se imenuje Saraj-Džuk, Sar-Učug in podobno.[2] Prvotno je bil Sarajčik eno od mest Zlate horde na starodavni trgovski poti iz Evrope na Kitajsko skozi Povolžje in Horezm.[1] V letih 1242-1280 je bil glavno mesto Šibanovega ulusa. Kasneje je bil glavno in edino zanesljivo mesto Nogajske horde do njenega uničenja leta 1580. Pod Kasim kanom je bil del Kazaškega kanata.[3]
Sarajčik Сарайшық (kazaško) | |
---|---|
Srednjeveško mesto | |
Ruševine Sarajčika | |
Koordinati: 47°30′00″N 51°44′00″E / 47.50000°N 51.73333°E | |
Država | Zlata horda Nogajska Horda Kazaški kanat |
Zdaj | Kazahstan |
Ustanovitev | 13. stoletje |
Prva omemba | 1330. leta |
Ukinitev | 1580 |
Zgodovina
Predmongolsko obdobje
Trditev o predmongolskih arheoloških plasteh v Sarajčiku izvira verjetno iz domnev sovjetskega zgodovinarja Sergeja Tolstova, ki je menil, da so mesto v 11. stoletju in morda v 10. stoletju zgradili kolonisti iz Horezma na selitvi v Spodnjo Volgo[4] Izkopavanja v letih 1996-2000 in prej na tem mestu niso prepoznala nobene predmongolske plasti.[5][6]
Obdobje zlate horde
Sarajčik je bil ustanovljen v mongolskem obdobju na mestu, kjer je bilo zimsko zbirališče nomadov.[7] Mesto naj bi nastalo v 13. stoletju,[5] po predpostavki A. V. Pačkalova pa na začetku 14. stoletja v prvi polovici vladavine Uzbeg kana (vladal 1313–1341).[6][8] Najzgodnejši odkriti kovanci so iz obdobja Tohta kana (vladal 1291-1312).[5][6] Mesto je prvi omenil Ibn Batuta v 1330. letih.[6] Po mnenju Leva Galkina, raziskovalca naselja Aktobe-Laeti, ki se nahaja južno od Sarajčika, je "Sarajčik prevzel vlogo poplavljenega naselja Aktobe-Laeti".[6]
Po legendi, o kateri piše zgodovinar Abulgazi, je mesto ustanovil Batu kan (vladal 1227–1255). Mesto do konca 14. stoletja ni bilo obdano z obzidjem.[6] V 14. stoletju je doživelo razcvet zaradi svoje strateške lege na križišču poti, ki so povezovale države Evrope s Srednjo Azijo (Horezm, Sogdija) in Vzhodno Azijo (Kitajska). Sarajčik je imel svojo kovnico denarja.[2][9]
Sarajčik je bil eno največjih mest Zlate horde in središče urbane aglomeracije. Sodeč po arheoloških najdbah, zlasti po posodah z napisi, je bil mesto z razvito kulturo.[6] Imel je edinstven vodovod in kanalizacijo iz keramičnih cevi[2] in proizvodnjo kovinskih in lončarskih izdelkov.[9] Prebivalci so se ukvarjali tudi z drugimi obrtmi, vrtnarstvom in ribolovom. Zaradi strateške lege na poti med vzhodom in zahodom je mesto postalo glavno trgovsko središče.
Arabski popotnik in geograf Ibn Batuta, avtor knjige Potovanje v Dešt-i Kipčak (Kumanija), opisuje svoje bivanje v Sarajčiku leta 1334 in poroča o trajektih na kanalu Uli-su, ki so jih omenjali v Bagdadu. Obrobje mesta je bilo nekakšno letoviško središče, kamor so prihajali plemiči iz vse Horde na lov in ribolov.
Mesto je stalo na severnem kraku Velike svilne ceste.[6] Firenški finančnik Francesco Balducci Pegolotti v svoji referenčni knjigi Pratica della mercatura, napisani med letoma 1338 in 1342, omenja Sarajčik (Saracanco) med opisom pomembne trgovske poti iz Tane v Horezm.[6]
Po Abdulgaziju sta se kana Džanibeg (vladal 1342-1357) Berdibeg (vladal 1357-1359) povzpela na prestol v Sarajčiku in bila tam tudi pokopana.[5][6]
Leta 1395 so Sarajčik uničile Timur Lenkove čete.[1][2] Natančnih podatkov o številu preživelih prebivalcev ni. Po Timurlenkovem opustošenju se je mesto premaknilo proti jugovzhodu do kanala Soročinka.[2]
Nogajsko obdobje
V 30. in 40. letih 15. stoletja je bilo mesto obnovljeno in leta 1490 postalo prestolnica in edino zanesljivo znano mesto Nogajske horde do njenega uničenja v napadu kazaškega kana Kasima (vladal 1511–1521). Mesto, nekoč sedež kanov Nogajske horde, je postalo sedež kana Kasima in del Kazaškega kanata.[1][2][3]
Domneva se, da je bilo v Sarajčiku pokopanih sedem kanov: Sartak, Berke, Toktakija in Džanibeg,[6] po nekaterih mnenjih tudi Mengu Timur iz Zlate horde, Izmail in Uraz iz Nogajske horde in Kasim iz Kazaškega kanata.
V 16. stoletju je v Sarajčiku prevladovala blagovna menjava.[6]
Med pohodom Nečaja in Bogdana Barbošija leta 1580 so mesto osvojili, požgali[2][10] in popolnoma uničili[1] "tatovi", to je kozaki brez nadzora Moskve.[2][10][11] Mesto je bilo tako opustošeno, da so se prebivalci preselili v Hivo.[11] Leta 1640 so ruski naseljenci z dovoljenjem oblasti Sarajčika dva kilometra gorvodno od ruševin Sarajčika ob Uralu[11] zgradili trdnjavo Sarajčik, ki je pomenila začetek nove zgodovine naselja[10] Ob trdnjavi je nastala vas Sarajčikovskaja,[10] nato vas Sarajčikovskoje. Trdnjava in vas sta v sovjetskem obdobju spadala v okrožje Mahambetski, regija Gurjev v Kazahstanski SSR.[1][2]
Izkopavanja
Leta 1769 je ruševine Sarajčika obiskal znanstvenik in popotnik Peter Simon Pallas.[1]
Raziskovalna izkopavanja v Sarajčiku so bila izvedena v letih 1861, 1937 in 1950.[1] Med izkopavanji leta 1861 je štabni stotnik A. E. Aleksejev našel veliko drobcev marmorja, keramične ploščice in v starodavnih grobovih blizu Sarajčika veliko zlatega, srebrnega in bakrenega nakita ter kovancev.[10][11] Leta 1937 je izkopavanja vodil specialist za arheologijo Spodnje Volge Nikolaj Artjuzov (1899-1942).[12][13] Leta 1950 je izkopavanja opravil Alkej Margulan, v 80. letih 20. stoletja Lev Leonidovič Galkin in v letih 1996-2000 Zajnola Zamašev in drugi.[2]
Raziskane so bile večinoma plasti 14. stoletja. Najdena je bila predvsem opeka, redkeje žgana opeka, keramične vodovodne cevi in sledovi obrti. Med najdbami so predvsem gospodinjski in uporabni predmeti.[2]
Na najdišču so našli kovance iz 13. do 16. stoletja, odlomke pesmi Jusufa Balasagunija, školjke kauri, ki odražajo povezave mesta z oddaljenimi kraji, in pečate z napisi v arabski pisavi. Največ najdenih novcev je iz 14. stoletja.[6] Najzgodnejši kovanci so iz obdobja kana Tohteja.[5][6] Najdeni so bili kovanci krimskih kanov Hadžija I. in Meglija I. iz dinastije Geraj.[6]
Sedanje stanje
V bližini ruševin Sarajčika je vas Sarajčik.[1][2] Zaradi erozije, ki jo je povzročila reka Ural, je zgodovinska plast Sarajčika nepovratno uničena. Leta 1999 je bil v teh krajih postavljen spominski kompleks "Kanov sedež - Sarajčik".