Sarajčik

Trditev o predmongolskih arheoloških plasteh v Sarajčiku izvira verjetno iz domnev sovjetskega zgodovinarja Sergeja Tolstova, ki je menil, da so mesto v 11. stoletju in morda v 10. stoletju zgradili kolonisti iz Horezma na selitvi v Spodnjo Volgo^[4] Izkopavanja v letih 1996-2000 in prej na tem mestu niso prepoznala nobene predmongolske plasti.^[5][6]

Sarajčik je bil ustanovljen v mongolskem obdobju na mestu, kjer je bilo zimsko zbirališče nomadov.^[7] Mesto naj bi nastalo v 13. stoletju,^[5] po predpostavki A. V. Pačkalova pa na začetku 14. stoletja v prvi polovici vladavine Uzbeg kana (vladal 1313–1341).^[6][8] Najzgodnejši odkriti kovanci so iz obdobja Tohta kana (vladal 1291-1312).^[5][6] Mesto je prvi omenil Ibn Batuta v 1330. letih.^[6] Po mnenju Leva Galkina, raziskovalca naselja Aktobe-Laeti, ki se nahaja južno od Sarajčika, je "Sarajčik prevzel vlogo poplavljenega naselja Aktobe-Laeti".^[6]

Po legendi, o kateri piše zgodovinar Abulgazi, je mesto ustanovil Batu kan (vladal 1227–1255). Mesto do konca 14. stoletja ni bilo obdano z obzidjem.^[6] V 14. stoletju je doživelo razcvet zaradi svoje strateške lege na križišču poti, ki so povezovale države Evrope s Srednjo Azijo (Horezm, Sogdija) in Vzhodno Azijo (Kitajska). Sarajčik je imel svojo kovnico denarja.^[2][9]

Sarajčik je bil eno največjih mest Zlate horde in središče urbane aglomeracije. Sodeč po arheoloških najdbah, zlasti po posodah z napisi, je bil mesto z razvito kulturo.^[6] Imel je edinstven vodovod in kanalizacijo iz keramičnih cevi^[2] in proizvodnjo kovinskih in lončarskih izdelkov.^[9] Prebivalci so se ukvarjali tudi z drugimi obrtmi, vrtnarstvom in ribolovom. Zaradi strateške lege na poti med vzhodom in zahodom je mesto postalo glavno trgovsko središče.

Arabski popotnik in geograf Ibn Batuta, avtor knjige Potovanje v Dešt-i Kipčak (Kumanija), opisuje svoje bivanje v Sarajčiku leta 1334 in poroča o trajektih na kanalu Uli-su, ki so jih omenjali v Bagdadu. Obrobje mesta je bilo nekakšno letoviško središče, kamor so prihajali plemiči iz vse Horde na lov in ribolov.

Mesto je stalo na severnem kraku Velike svilne ceste.^[6] Firenški finančnik Francesco Balducci Pegolotti v svoji referenčni knjigi Pratica della mercatura, napisani med letoma 1338 in 1342, omenja Sarajčik (Saracanco) med opisom pomembne trgovske poti iz Tane v Horezm.^[6]

Po Abdulgaziju sta se kana Džanibeg (vladal 1342-1357) Berdibeg (vladal 1357-1359) povzpela na prestol v Sarajčiku in bila tam tudi pokopana.^[5][6]

Leta 1395 so Sarajčik uničile Timur Lenkove čete.^[1][2] Natančnih podatkov o številu preživelih prebivalcev ni. Po Timurlenkovem opustošenju se je mesto premaknilo proti jugovzhodu do kanala Soročinka.^[2]

V 30. in 40. letih 15. stoletja je bilo mesto obnovljeno in leta 1490 postalo prestolnica in edino zanesljivo znano mesto Nogajske horde do njenega uničenja v napadu kazaškega kana Kasima (vladal 1511–1521). Mesto, nekoč sedež kanov Nogajske horde, je postalo sedež kana Kasima in del Kazaškega kanata.^[1][2][3]

Domneva se, da je bilo v Sarajčiku pokopanih sedem kanov: Sartak, Berke, Toktakija in Džanibeg,^[6] po nekaterih mnenjih tudi Mengu Timur iz Zlate horde, Izmail in Uraz iz Nogajske horde in Kasim iz Kazaškega kanata.

V 16. stoletju je v Sarajčiku prevladovala blagovna menjava.^[6]

Med pohodom Nečaja in Bogdana Barbošija leta 1580 so mesto osvojili, požgali^[2][10] in popolnoma uničili^[1] "tatovi", to je kozaki brez nadzora Moskve.^[2][10][11] Mesto je bilo tako opustošeno, da so se prebivalci preselili v Hivo.^[11] Leta 1640 so ruski naseljenci z dovoljenjem oblasti Sarajčika dva kilometra gorvodno od ruševin Sarajčika ob Uralu^[11] zgradili trdnjavo Sarajčik, ki je pomenila začetek nove zgodovine naselja^[10] Ob trdnjavi je nastala vas Sarajčikovskaja,^[10] nato vas Sarajčikovskoje. Trdnjava in vas sta v sovjetskem obdobju spadala v okrožje Mahambetski, regija Gurjev v Kazahstanski SSR.^[1][2]

Leta 1769 je ruševine Sarajčika obiskal znanstvenik in popotnik Peter Simon Pallas.^[1]

Raziskovalna izkopavanja v Sarajčiku so bila izvedena v letih 1861, 1937 in 1950.^[1] Med izkopavanji leta 1861 je štabni stotnik A. E. Aleksejev našel veliko drobcev marmorja, keramične ploščice in v starodavnih grobovih blizu Sarajčika veliko zlatega, srebrnega in bakrenega nakita ter kovancev.^[10][11] Leta 1937 je izkopavanja vodil specialist za arheologijo Spodnje Volge Nikolaj Artjuzov (1899-1942).^[12][13] Leta 1950 je izkopavanja opravil Alkej Margulan, v 80. letih 20. stoletja Lev Leonidovič Galkin in v letih 1996-2000 Zajnola Zamašev in drugi.^[2]

Raziskane so bile večinoma plasti 14. stoletja. Najdena je bila predvsem opeka, redkeje žgana opeka, keramične vodovodne cevi in sledovi obrti. Med najdbami so predvsem gospodinjski in uporabni predmeti.^[2]

Na najdišču so našli kovance iz 13. do 16. stoletja, odlomke pesmi Jusufa Balasagunija, školjke kauri, ki odražajo povezave mesta z oddaljenimi kraji, in pečate z napisi v arabski pisavi. Največ najdenih novcev je iz 14. stoletja.^[6] Najzgodnejši kovanci so iz obdobja kana Tohteja.^[5][6] Najdeni so bili kovanci krimskih kanov Hadžija I. in Meglija I. iz dinastije Geraj.^[6]

V bližini ruševin Sarajčika je vas Sarajčik.^[1][2] Zaradi erozije, ki jo je povzročila reka Ural, je zgodovinska plast Sarajčika nepovratno uničena. Leta 1999 je bil v teh krajih postavljen spominski kompleks "Kanov sedež - Sarajčik".