Predsednik Evropske komisije

Postopek imenovanja predsednika in njegove ekipe določa 17. člen Pogodbe o Evropski uniji, ki je bila spremenjena z Lizbonsko pogodbo. Evropski svet s kvalificirano večino glasuje za kandidata za predsednika, ob upoštevanju zadnjih evropskih volitev. Ta predlog se nato predloži Evropskemu parlamentu, ki mora odobriti imenovanje ali vložiti veto. Če absolutna večina poslancev Evropskega parlamenta podpre kandidata, je ta izvoljen. Nato predsednik skupaj s Svetom parlamentu predloži listo novih komisarjev, ki jo predlaga. Parlament običajno vztraja, da se vsak izmed njih pojavi pred parlamentarnim odborom, ki ustreza njihovemu potencialnemu portfelju za javno obravnavo, po kateri evropski poslanci glasujejo o primernosti kandidata. Parlament nato glasuje o Komisiji kot celoti; če je odobrena, Evropski svet s kvalificirano večino imenuje predsednika in novo Evropsko komisijo.^[4]

Kandidat, ki ga zbere Evropski svet, je bil pogosto vodilni nacionalni politik, vendar to ni pogoj. Pri izbiri predsednika je treba upoštevati rezultat zadnjih parlamentarnih volitev (na primer z izbiro kandidata, ki ga podpira zlasti največja evropska politična stranka, ali vsaj koga iz te politične družine - načelo Spitzenkandidata), vendar je to konvencija in ne obveznost).^[5] Ta določba pri nominaciji leta 2004 ni veljala, vendar je desnosredinska Evropska ljudska stranka, ki je zmagala na volitvah, pritiskala za kandidata iz svojih vrst. Na koncu je bil izbran njen kandidat José Manuel Barroso. Na isti podlagi je Evropska ljudska stranka med evropsko volilno kampanjo 2009 Barrosa znova nominirala za drugi mandat. Po ponovni zmagi na evropskih volitvah, mu je Evropski svet ponovno predlagal za predsednika Komisije.

Nadaljnja merila, za katera se zdi, da vplivajo na izbiro Sveta, so: s katerega območja Evrope kandidat prihaja (leta 2004 je bil favoriziran kandidat iz Južne Evrope; kandidatov politični vpliv, verodostojnost, znanje jezikov (po mnenju Francije potrebno znanje francoščine) in stopnjo integracije njegove države (ali je članica evroobmočja in Schengenskega sporazuma ...).^[6][7][8]

Obstaja domneva, da obstaja stalni dogovor, da predsedniku iz velike države sledi predsednik iz majhne države, prav tako politična menjava desnica-levica:: Royu Jenkinsu (britanski socialist) so sledili Gaston Thorn (luksemburški liberalec), Jacques Delors (francoski socialist), Jacques Santer (luksemburški krščanski demokrat), Romano Prodi (italijanski levi krščanski demokrat) in Jose Barroso (portugalski krščanski demokrat). Kljub tem predpostavkam so bili ti predsedniki običajno izbrani med političnimi bitkami in oblikovanjem koalicij. Delors je bil izbran po francosko-britanskem nesoglasju glede Clauda Cheyssona, Santer je bil kompromis, potem ko je Združeno kraljestvo postavilo veto proti Jean-Lucu Dehaeneju, Prodija pa je podprla koalicija trinajstih držav proti francosko-nemški preferenci Guyu Verhofstadtu.^[9]

Način Spitzenkandidatov (nemško za „vodilni kandidat“) je način kampanje na evropskih volitvah, tako da ima vsaka politična skupina, ki se poteguje za vstop v Evropski parlament, svojega kandidata za predsednika Evropske komisije že pred volitvami. Spitzenkandidat največje stranke bi nato imel mandat, da prevzame predsedovanje Komisiji. Ta postopek se je prvič pojavil leta 2014, Svet pa je izpodbijal njegovo legitimnost.

Sistem se je obnesel leta 2014, ko je predsednik Evropske komisije tudi dejansko postal vodilni kandidat Evropske ljudske stranke Jean-Claude Juncker. Na volitvah leta 2019 pa način ni uspel, saj vodilni kandidat Manfred Weber iz ELS, ki je ponovno zmagala na volitvah, ni prejel podpore na Evropskem svetu.^[10] Evropska ljudska stranka je zato kot alternativo ponudila nemško obrambno ministrico Ursulo von der Leyen, ki je kasneje postala predsednica.

Predsednik je izvoljen za petletni mandat s petimi meseci po evropskih volitvah. To je bilo usklajeno z Maastrichtsko pogodbo (pred tem je imela Komisija štiriletni mandat), volitve pa potekajo junija vsakih pet let (v letih, ki se končajo na 4 in 9).^[11]

Predsednika in njegovo Komisijo lahko z nezaupnico razreši Evropski parlament. Ta tega doslej še ni storil, vendar je neizbežnost takega glasovanja leta 1999 zaradi očitkov o finančnem neprimernem upravljanju privedla do tega, da je Santerjeva komisija sama odstopila pred glasovanjem v parlamentu.^[12]

Osnovna mesečna plača predsednika je določena na 138% najvišje stopnje javne službe,^[13] ki je leta 2013 znašala 25.351 € na mesec oz. 304.212 € na leto plus dodatek za prebivanje v višini 15 % plačein drugi dodatki za šolanje otrok in gospodinjske stroške.^[14]

Stranke

      Evropska ljudska stranka      ALDE/Stranka ELDR      Stranka evropskih socialistov      Evropski napredni demokrati

Št	Slika	Predsednik (rojstvo-smrt)	Država	Komisija	Mandat; Izbor		Politična stranka
• Evropska gospodarska skupnost (1958–1993)
1		Walter Hallstein (1901–1982)	Nemčija	I	1. januar 1958	30. junij 1967	Evropska ljudska stranka (CDU)
			brez (izbran s strani Sveta Evropske unije)
2		Jean Rey (1902–1983)	Belgija	I	30. junij 1967	1. julij 1970	Stranka ELDR (PRL)
			brez (izbran s strani Sveta Evropske unije)
3		Franco Maria Malfatti (1927–1991)	Italija	I	1. julij 1970	1. marec 1972	Evropska ljudska stranka (DC)
			brez (izbran s strani Sveta Evropske unije)
4		Sicco Mansholt (1908–1995)	Nizozemska	I	1. marec 1972	5. januar 1973	Evropski napredni demokrati (PvdA)
			brez (izbran s strani Sveta Evropske unije)
5		François-Xavier Ortoli (1925–2007)	Francija	I	5. januar 1973	5. januar 1977	Evropski napredni demokrati (UDR)
			brez (izbran s strani Sveta Evropske unije)
6		Roy Jenkins (1920–2003)	Združeno kraljestvo	I	5. januar 1977	19. januar 1981	Stranka evropskih socialistov (Labour)
			brez (izbran s strani Sveta Evropske unije)
7		Gaston Thorn (1928–2007)	Luksemburg	I	19. januar 1981	6. januar 1985	Stranka ELDR (DP)
			1979
8		Jacques Delors (rojen 1925)	Francija	I-II	6. januar 1985	1. november 1993	Stranka evropskih socialistov (PS)
			1984, 1989
• Evropska Unija (1993-danes)
(8)		Jacques Delors (rojen 1925)	Francija	III	1. november 1993	24. januar 1995	Stranka evropskih socialistov (PS)
			brez (nadaljevanje Delorsjeve komisije)
9		Jacques Santer (rojen 1937)	Luksemburg	I	24. januar 1995	15. marec 1999	Evropska ljudska stranka (CSV)
			1994
(-)		Manuel Marín (rojen 1949)	Španija	I	15. marec 1999	17. september 1999	Stranka evropskih socialistov (PSOE)
			brez (izbran s strani Sveta Evropske unije)
10		Romano Prodi (rojen 1939)	Italija	I	17. september 1999	22. november 2004	Stranka ELDR (Democrats)
			1999
11		José Manuel Barroso (rojen 1956)	Portugalska	I-II	22. november 2004	1. november 2014	Evropska ljudska stranka (PSD)
			2004, 2009
12		Jean-Claude Juncker (rojen 1954)	Luksemburg	I	1. november 2014	30. november 2019	Evropska ljudska stranka (CSV)
			2014
12		Ursula von der Leyen (rojena 1958)	Nemčija	I	1. december 2019		Evropska ljudska stranka (CDU)
			2019

• 
  Jacques Santer (1995-1999)
• 
  Romano Prodi (1999-2004)
• 
  José Manuel Barroso (2004-2014)
• 
  Jean-Claude Juncker (2014-2019)

• Podpredsednik Evropske komisije
• Generalni sekretar Evropske komisije
• Predsednik Evropskega parlamenta
• Podpredsednik Evropskega parlamenta
• Evropski komisar
• Visoki predstavnik Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko
• Širitev Evropske unije

• Uradno spletno mesto