Planina (pašnik)

Planina je s travo porasel svet, navadno v gorah, namenjen za pašo.^[1]

Planina je gorski pašnik, na katerem v časovno omejeni pašni dobi pasejo govedo, konje ali ovce in kjer so po navadi poslopja za živino in pastirje, pogosto tudi stavbe za predelavo mleka. Planinske pašnike, z izjemo tistih nad gozdno mejo, je ustvaril človek z izsekavanjem gozda in jih ob njihovi skrbni rabi (paši), prilagojeni ekstremnim razmeram, ohranil vse do danes. Gre za obliko gospodarjenja, ki sezačne vsako leto s premikom živine iz doline na planinske pašnike in jeseni nazaj v dolinske hleve.

V Zakonu o kmetijstvu je planina opredeljena kot »kmetijsko gospodarstvo«.^[2] Planina je tradicionalna oblika individualne ali skupne rabe zemljišč v alpskem, predalpskem ali dinarskem svetu Slovenije in ima naslednje značilnosti:

• predstavlja geografsko zaokrožena zemljišča in gozd v upravljanju,
• na njej je organizirana sezonska paša živali brez vsakodnevnega vračanja živali v domačo oskrbo,
• njena najnižja točka leži na nadmorski višini najmanj 750 m ali na nadmorski višini najmanj 400 m, kadar je to utemeljeno iz geografskih, zgodovinskih ali drugih razlogov,
• lahko ima gospodarske objekte ter objekte in naprave za oskrbo ljudi in živali.^[3]

Pašne planine so bile po slovenskem gorskem svetu precej običajen pojav, ki pa v zadnjih nekaj desetletjih precej izumira. Planine se zaraščajo, stavbna dediščina proprada. V Sloveniji je bilo v letu 2012 registriranih 200 planinskih pašnikov. Skupna površina planinskih pašnikov v celotni Sloveniji je znašala 7625,53 ha.^[4]

Pašne planine pod gorami nad dolino Soče, ki so še med aktivnejšimi, predstavljajo izjemno gospodarsko, socialno in kulturno dediščino. Nekatere od njih so enako stare kot dolinska naselja. V oglejskih listinah se planine pod Krnom omenjajo že v 12. stoletju. Na njih pastirji in sirarji ohranjajo starodavne zakonitosti gospodarjenja in druženja. Stavbno izročilo pastirskih naselij in hlevov ima veliko etnološko vrednost.

Nekatere bolj znane pašne planine v Sloveniji so:

• Bohinjske planine: Zajamniki nad Srednjo vasjo v Bohinju, Planina v Lazu, Krstenica, Dedno polje, Planina ovčarija, Zadnji Vogel, Uskovnica, Vogar, Planina Blato, Voje, Velo polje
• Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe: Velika Planina, Menina planina, Kriška planina, Dovška Rožca, Korošica, Kofce; Olipova planina, Potoška planina
• planine v zahodnih/gorenjskih Juljicih: Vrtaška planina, Javorniška planina, Klek, Praprotnica, Konjščica, Rudno polje, Lepa Komna ...
• Bovške in Kobariške planine: Srednca, Mangartska planina, Kuhinja, Matajur, Kašina, Zaslap, Slapnik, Leskovca,...
• in Tolminske planine: Polog, planina Sleme, Pretovč, Medrje, planina Razor, Stador, Lom, Kuk

Na planinah je vladal tako imenovani pašni red. Eno pašno planino je po navadi uporabljala le ena vas, včasih pa tudi več. Nesporazumi glede skupne rabe zemlje so se začeli pojavljati od 16. st. dalje z naraščanjem njenega gospodarskega pomena. Zemljiška gospoda je v skladu z rimskim pravom začela opredeljevati pravice kot servitute, ki so med drugim določali, kje in kdaj se lahko pase ter vrsto in število živine. Ljudje pa so tudi sami urejali pravice do srenjske zemlje s tako imenovanimi planinskimi redi. V letih 1908-1909 so bili izdani deželni planinski zakoni, zaščita planin in pospeševanje planšarstva pa zaupano Komisiji za agrarne operacije. Pašni redi so se ponekod ohranili vse do danes.^[5]