Norveški rigsdaler

V realni uniji Danske in Norveške je bil v obtoku danski in norveški denar. Norveška sama je kovala dva rigsdalerja z dvema vrednostma: rigsdaler courant, vreden 96 skillingov, in rigsdaler specie, vreden 120 skillingov.

Po sklenitvi Švedsko-norveške zveze leta 1816 je bil rigsdaler specie preimenovan v speciedaler in postal standardna norveška denarna enota.

V poznem 18. iz zgodnjem 19. stoletju so se kovali novci za 1, 2, 4, 8 in 24 skillingov ter novci za 1⁄15, 1⁄5, 1⁄3, 1⁄2, 2⁄3 in 1 rigsdaler.

Leta 1695 je norveška vlada izdala bankovce za 10, 20, 25, 50 in 100 rigsdalerjev (spelt rixdaler).^[1] Bankovci z vrednostmi 1, 5, 10 in 100 rigsdalerjev so bili ponovno uvedeni leta 1807. Leta 1810 je bil uveden še bankovec za 12 skillingov.^[1] Naslednjo serijo bankovcev z vrednostmi 1, 5, 50 in 100 rigsdalerjev je leta 1813 izdala Rigsbankens Norske Avdeling.^[2] Kasnejše serije so izdale Norges Midlertidige Rigsbank (1814), Stattholderbevis (1815) in Norges Bank (1817–1822 do danes).^[3]

Speciedaler je bil norveška valuta od leta 1816 do 1875. Nadomestil je rigsdaler specie in bil razdeljen na 5 mark ali 120 skillingov. Marka je bila torej vredna 24 skillingov. Ko se je Norveška pridružila Skandinavski monetarni uniji, je speciedaler zamenjala norveška krona. Krona je imela v celi uniji enako vrednost in nadomestila tri različne valute. Njihova menjava je potekala po tečaju 1 krone/krona = 1⁄2 danskega rigsdalerja = 1⁄4 norveškega speciedalerja = 1 švedski riksdaler.

Leta 1816 je ostal v obtoku star denar. Na novo se je koval samo novec za 1 skilling. Novi kovanci so prišli v obtok leta 1819. Med njimi sta bila bakrena kovanca za 1 in 2 skillinga, srebrnika za 8 in 24 skillingov in ¼ in 1 specidaler. Leta 1824 st prišla v obtok srebrnika za 2 in 24 skillingov. Sledili so bakren novec za ½ skillinga (1839), srebrnik za 12 skillingov (1845) in srebrnik za 3 skillinge (1868).

Norges Bank je začela leta 1817 izdajati bankovce za 24 skillingov in 1⁄2, 1, 5, 10, 50 in 100 speciedalerjev.