Kvitfjell
- Stran
- Pogovor
Orodja
Splošno
Tiskanje/izvoz
V drugih projektih
Kvitfjell | |
---|---|
Tehnični podatki | |
Kraj | Ringebu |
Večje mesto | Lillehammer: 55 km |
Najvišja točka | 1039 m |
Najnižja točka | 185 m |
Kapaciteta | 11.300 smučarjev / h |
Težavnost | - 5 otroška - 9 začetniki - 6 srednja - 3 napredni |
Najdaljša proga | 3,5 km |
Število vlečnic | 9 |
Nočno smučanje | do 20. ure, 2,6 km |
Kvitfjell (norveško 'Bela gora') je smučišče na Norveškem, ki leži v občini Ringebu.
Razvito za zimske olimpijske igre 1994 v Lillehammerju, je eno najsodobnejših letovišč na svetu z zasneževanjem na 80 % alpskih prog. Letovišče v bližini reke Gudbrandsdalslågen ponuja 23 smučarskih prog: 5 zelenih (vrtec), 9 modrih (začetne), 6 rdečih (srednje) in 3 črne (napredne).[1] Kvitfjell je tudi dom snežnega parka in 120 km tekaških prog za turno smučanje, z dostopom do dodatnih 480 km v Skei in Gålå.
Kvitfjell je verjetno najbolj znan po tem, da je leta 1994 gostil moške in ženske alpske hitrostne preizkušnje na zimskih olimpijskih igrah.[2] Tommy Moe, Američan norveškega rodu, je v smuku za 0,04 sekunde ugnal domačega favorita Norvežana Kjetila Andréja Aamodta, [4][5] nato pa ga je v superveleslalomu za 0,08 sekunde zmagal Nemec Markus Wasmeier.
Katja Seizinger iz Nemčije je zmagala na smuku pri ženskah, druga pa je bila Američanka Picabo Street; Američanka Diann Roffe je osvojila zlato v super G. Tehnični alpski disciplini (veleslalom in slalom) sta bili v Hafjellu.
Kvitfjell je redna postaja na krogu svetovnega pokala v alpskem smučanju, kjer pozno v sezoni gosti moške hitre tekme in je debitiral marca 1993. Proga za spust se začne tik pod vrhom in je dolga nekaj več kot 3 km.[3] Zahtevna proga Olympiabakken, ki jo je oblikoval Bernhard Russi za olimpijske igre leta 1994, je dobro cenjena; po olimpijskih igrah so tukaj vsako leto od[4] do leta 2020 dirke svetovnega pokala za moške.