Jean-Paul Sartre

Rodil se je21. januarja 1905 v Parizu, mornariškemu častniku Jeanu-Baptistu Sartrein njegovi žene Anne-Marie Schweitzer, ki je bila nemško-alzaškega porekla in v sorodu z znanim nobelovcem Albertom Schweitzerjem. Že pri petnajstih mesecih mu jeumrl oče. V glavnem ga je vzgojil ded po materini strani CharlesSchweitzer, profesor nemškega jezika, v čigar hiši je živel z ovdovelomaterjo, dokler se ta ni spet poročila. On ga je že v otroštvu učilmatematiko in ga seznanil s klasično književnostjo. To je bilo okolje, vkaterem so zelo cenili razumniške in literarne vrednote. Srednjo šolo jeobiskoval v Parizu in La Rochellu, kamor se je za nekaj let preselil zmaterjo, potem ko se je znova poročila, in nazadnje spet v Parizu. Žekot mladenič se je začel zanimati za filozofijo, po tem ko je prebralBergsonov Esej o trenutnih podatkih zavesti. Sartre je globoko zaničevaločima in njegova mladeniška leta so bila polna grenkobe, ki jo jebrezkompromisno opisal v spominih na mladost Besede (Les mots, 1963).

Leta1924 je na ugledni visokošoslki ustanovi École normale supérieure, ki velja za valilnico francoske intelektualne elite, začel petletništudij filozofije. Tam jespoznal Simone de Beauvoir, vidno književnico in feministko, s katerosta se skupaj ukvarjala z vprašanji kulturnih in socialnih predpostavksvoje meščanske vzgoje. S Simone de Beauvoir je imel skozi življenje precej odprto ljubezensko razmerje. Po profesorskem izpitu na različnih gimnazijah poučeval filozofijo.Njegovo pedagoško kariero je prekinila 2. svetovna vojna in leta 1939 soga vpoklicali v vojsko. Vojaški rok je odslužil v Toursu. Čez eno letoje padel v nemško ujetništvo, marca 1941 pa mu je s ponarejenimidokumenti uspelo pobegniti iz taborišča v Trieru in se vrniti v Pariz.Vrnil se je k učiteljevanju, dokler mu dohodek od literarnega dela leta1945 ni omogočil, da se popolnoma posvetil pisanju.

Vojneizkušnje so trajno vplivale na njegovo življenje in misel. Ko je videl,kakšne nečlovečnosti so ljudje sposobni v medsebojnih odnosih, je začelsodelovati s francoskim odporniškim gibanjem; delal je v skupiniodporniških intelektualcev, ki se je imenovalo Socializem in svoboda (Socialisme et Liberté) ter priilegalnem časopisju in se začel vse bolj zanimati za marksizem. S Simonede Beauvoir in Mauriceom Merleau-Pontyjem je ustanovil mesečnorevijo Les Temps Modernes (Moderni čas, 1945) - glasilo francoskiheksistencialistov s Sartrom na čelu, da bi si tako ustvaril javni forumza svoje ideje. Revija izhaja še danes. Še pred nemško zasedbo je izšlonjegovo glavno filozofsko delo Bit in nič (L' etre et le neant, 1943), skaterim je po končani vojni postal slaven po vsem svetu in ki jeodločilno vplivalo na povojni razvoj francoske revolucije. CelotnoSartrovo delo je v bistvu opredeljeno z analizo eksistencialističnegavprašanja človekove svobode. Literarni prodor je dosegel z romanom Gnus(La nausee, 1938), njegovi znani drami sta še Muhe (Les mouches, 1943)ter Umazane roke (Les mains sales, 1948). Poleg literature in filozofijese je ukvarjal z novinarstvom in politiko. Skušal je ustanoviti novonekomunistično levičarsko stranko in političen časopis, pa se mu to niposrečilo. Leta 1945 je bil več mesecev v ZDA kot posebni dopisnikčasopisov Combat in Figaro. Sodeloval je pri različnih časopisih inrevijah, nastopal na velikih mednarodnih konvencijah.

Katoliška cerkevje leta 1948 njegova dela uvrstila na seznam prepovedanih knjig.Sartrova politična dejavnost je sestavljena iz več obdobij. Na vrhuncuhladne vojne je leta 1952 simpatiziral s francoskimi komunisti, ki so se pretežno še orientirali po stalinistični Kominterni. Leta 1954 je postal podpredsednikfrancosko-sovjetskega prijateljstva in 1962 podpredsednik Kongresa skupnostievropskih pisateljev. Javno je izražal svoja stališča do mednarodnihvprašanj. 1950 je obsodil gulage v Sovjetski zvezo,1956 se je upiral intervenciji na Madžarskem in se zavzel za mir vAlžiriji. 1966 se je pridružil Mednarodnemu Russellovemu razsodišču zavojne zločine in se začel zavzemati za pravice Vietnamcev. Pisal jepeticije in manifeste ter odhajal na dolga potovanja po Sovjetski zvezi,Kitajski in Kubi. Od socializma sovjetskega tipa se je dokončno odvrnilleta 1968, ko je podprl revolucionarno študentsko gibanje v Franciji inobsodil vdor čet Varšavskega pakta na Češkoslovaško. Značilno je, da jevedno izražal naklonjenost nasproti samostojnemu razvoju socialističnedružbe v Jugoslaviji.

Preobrat v Sartrovem teoretičnemobravnavanju od fenomenološko-eksistencialistične filozofije k marksizmuoznačuje njegovo drugo glavno delo Kritika dialektičnega uma (Critique de la raison dialectique), ki jeizšlo leta 1960. Sartre je povezanost eksistencializma in marksizmavidel v uresničitvi človekove pravice do svobode v obliki političnesvobode. To teoretično zamisel je poskušal praktično uresničiti. Sartruniti malo ni mar za zunanje časti in dobrine, med drugim je odklonilNobelovo nagrado za književnost, ki so mu jo podelili leta 1964, inpostal je predsednik Russellovega sodišča, imenovanega po britanskemfilozofu in pacifistu Bertrandu Russellu, za vojne zločine ZDA vVietnamski vojni. Od leta 1968 je zato sodeloval v radikalnemlevičarskem protestnem gibanju in začel izdajati prepovedane revije terjih sam pomagal deliti po ulicah.

Veliko pozornosti je leta 1974vzbudil tudi njegov obisk pri članih nemške skrajno levičarske teroristične skupine RAF vzaporu Stammheim v Stuttgartu. Kritiziral je razmere v zaporu, ki so se kasneje končale z domenvnim skupinskim samomorom večine zaprtih članov skupine. Leta 1973 je ustanovil revijo Liberationin postal njen direktor. Umrl je 15. aprila 1980 v Parizu. njegovegapogreba se je udeležilo 50.000 ljudi, ki so pospremili krsto napokopališče Montparnasse in se tako poslovili od človeka, čigarživljenje in delo pričata o boju proti nasilju 20. stoletja.

Sartreje uspešno napisal številna literarna dela in ogromno prispeval kliterarni kritiki in biografiji. Temelj njegovega dela je filozofija.Sartrova dramska dela so najvidnejši primer eksistencialističnedramatike. Popolna človekova odgovornost, ta njegova prepuščenost samemusebi, povzroča človeku občutek tesnobe, zapuščenosti in obupa. Boga ni,torej tudi moralnih norm ni, človek je obsojen na to, da je svoboden. Stega stališča prikazuje ne samo moralne, ampak tudi politične insocialne probleme. Dogajanje zgošča v en sam prostor in kratko trajanje.Sartrovo delo vzbuja sicer pozornost bolj s svojimi idejami kot zestetskimi kvalitetami, vendar je njegova umetniška moč očitna. Njegovaigre so bogate s simboli, ki pomagajo razumeti filozofijo. Njegovijunaki niso nikoli samo ideje, temveč zmerom značilni živi ljudje zobčutljivo duševnostjo. Zgodba je dostikrat banalna, pisatelj siprizadeva bolj za to, da bi jo zmerom napolnil s tehtno psihološkovsebino. Kar podaja, podaja vedno skozi zavest določene osebe. Sartrovsvet je svet neizmerne, blodeče zavesti, ki sta ji narava in okolje lenepomembno ozadje.

Njegovo najbolj znano dramsko delo Zaprta vrata (Huis-clos) vsebuje znani citat: »L'enfer, c'est les autres«, ki se navadnoprevede kot: Pekel so ostali ljudje. Poleg tega je znana še trilogijaPota svobode (Les chemins de la liberté), ki nam prikaže, kako je drugasvetovna vojna vplivala na Sartrejeve ideje. Zato je to delo manjteoretično in bolj praktično za razumevanje eksistencializma.

Sartrovaglavna ideja je bila, da smo ljudje obsojeni na svobodo. Teorija slonina njegovi zamisli, da ni nikakršnega stvarnika, in je ilustrirana zuporabo primera o napravi za rezanje papirja. Sartre pravi, da, če jenekdo ta rezalec papirja, da bi moral stvarnik zanj imeti nek načrt,esenco. Ker pa stvarnika ni, tudi ljudje nimajo nikakršne esence. Torejje eksistenca pred esenco. S tem poudari idejo, da nihče ne zmorepojasniti svojih dejanj ter vedenja z izklicevanjem na specifičnočloveško naravo, temveč so nujno izključno sami odgovorni za svojadejanja: zapuščeni smo samemu sebi, brez izgovora. Sartre je obdržalkoncept, da morata biti verodostojnost in individualnost pridobljeni,ne pa naučeni. Moramo izkusiti smrtno zavednost, da se zbudimo in vidimo,kaj je zares pomembno; verodostojnost v naših življenjih (izkušnjev življenju), ne pa znanje.

Smrt je navsezadnje zadnja točka, koprenehamo zase obstajati kot bitje in dokončno postanemo objekti, kiobstajajo le za zunanji svet. Kot tako, smrti poudari težo našegasvobodnega, individualnega obstoja. Ko je poučeval na Lycée du Havreleta 1938, je napisal novelo Gnus (La Nausée), ki deluje kotmanifest eksistencializma in ostaja eno izmed njegovih najbolj znanihdel. Verjel je, da so naše ideje le produkt izkušenj v pravihživljenjskih situacijah in da novele ter dramske igre le opišejo osnovneizkušnje in imajo enako vrednost kot same filozofske teorije, kot jeeksistencializem. Postane pozoren na dejstvo, da neživi objekti ostanejoabsolutno neodvisne od njihovega obstoja, torej so neodvisni odtega, kako jih človek lahko dojame. Za inspiracijo je vzel tudi rek, kiga je razložil avstrijsko-ameriški sociolog Franz Adler: »Človek izbere in se ustvari z igranjemvloge. Vsakršno dejanje namigne, da je sodba, ki je posledična zaradiokolja, ne vpliva le na igralca, temveč tudi na vse ostale, ki so podpodobnimi pogoji.«^[6] Novela pa tudi spremeni Kantovo osnovno idejo osvobodi, saj pravi, da je smrtnost izpeljana iz naše sposobnosti, daizbiramo v realnosti; sposobnost, da smo izpeljani iz človekove osebnesvobode - obsojeni na svobodo.

• La nausée (1938): Gnus (prevedel Jože Udovič, 2004) Le mur (1939): Zid (prevedel Vital Klabus, 1981)
• Trilogija:
  • L'âge de raison (1945): V zrelih letih
  • Le Sursis (1947): Odlog
  • La Mort dans l'âme (1949): Smrt v duši

• La Dernière chance: Zadnja nadeja (četrti del ciklusa, ki ni bil nikoli dokončan)

• Les mots (1964): Besede (prevedel Bogo Stopar, 1968)

• Les Mouches, (1943): Muhe (prevedla Draga Ahačič,1972)
• Huis clos (1944): Zaprta vrata (p. Draga Ahačič, 2007) Morts sans sépulture, (1946): Nepokopani mrtveci
• La putaine respectueuse (1946): Spoštljiva vlačuga
• Les jeux sont faits (1947): Igra je končana (prevedla Rudolf Predan in Anton Kolar ; opremil Jože Ciuha, 1963)
• Les Mains sales (1951): Umazane roke
• Le diable et le bon dieu (1951): Hudič in ljubi bog : drama v treh dejanjih (prevedla Draga Ahačič, 1981)
• Les séquestrés d'Altona (1959): Zaprti v Altoni : drama v petih dejanjih (prevedla Mira Miheličeva, 1960)

• L'Imagination (1936): Domišljija
• L'Être et le Néant (1943): Bit in nič
• Critique de la raison dialectique (1960): Kritika dialektičnega uma
• Esquisse d'une théorie des émotions (1939): Oris teorije čustev (p. Slavica Jesenovec Petrović, Borut Petrović Jesenovec, Bojan Žalec, 2007)

• L'Existentialisme est un humanisme (1946): Eksistencionalizem je vrsta humanizma Situations I - X (1947–1974): Situacije I - X (
• Qu'est-ce que la littérature ? (1947): Kaj je književnost
• Primer odgovorne književnosti Baudelaire (1947) Saint Genet, comédien et martyr (1952): Sveti Genet, igralec in mučenik
• L'idiot de la familie (1971–1972): Družinski idiot