Glas (jezikoslovje)
Glás je v jezikoslovju najmanjša akustična enota govorjenega jezika.[1] Glas, ki nasproti drugim glasovom v danem jeziku razločuje pomen besed, imenujemo glasnik ali fonem.[2][3] Delimo jih na samoglasnike in soglasnike.[2] Nekatere glasove v določenih glasovnih okoljih izgovarjamo drugače kot v drugih, vendar ne gre za pomensko razločevalne glasnike, temveč za glasovne različice oziroma alofone (na primer glas v ima v slovenščini štiri različice: [v], [ṷ], [w] in [ʍ]).[2]
S preučevanjem glasov se ukvarja glasoslovje.[2][4]
Tvorba glasu
Glasove tvorimo z govorili oziroma govorilnimi organi. Ti organi so trebušna prepona, rebra z mišicami prsnega koša, pljuča, sapnici s sapnikom, grlo s pokrovko nad seboj, stene žrelne, ustne in nosne votline ter jezik, zobje in ustnice. Ti organi imajo druge prvotne funkcije, govorne naloge opravljajo drugotno.[5]
Ko se ob vdihu rebrne mišice dvignejo in razširijo rebra ter se trebušna prepona spusti proti trebušni votlini, nastane v prsni votlini podpritisk in zrak vdre po dihalih iz okolice v pljuča. Ta zrak imenujemo vdišni in ga praviloma za tvorbo glasov ne uporabljamo (razen v redkih primerih – v slovenščini na primer za tvorbo glasov v nekaterih medmetih).[5] Ko se trebušna prepona dviga zopet v normalni položaj in se prsni koš ponovno zoži, se tvori izdišni zrak, s katerim tvorimo glasove.[4][5] Zrak potuje iz pljuč po sapnicah in sapniku do žrela ter v ustno in nosno votlino. Če se ob tem glasilki treseta, nastane zveneči glas, ob razmaknjenih glasilkah pa nastajajo nezveneči glasovi.[4] Glasilki se treseta pri vseh slovenskih samoglasnikih in pri večini soglasnikov (zveneči glasovi); nezveneči so le soglasniki p, t, k, f, s, c in č.[4][5]
Zapisovanje
Glasove zapisujemo s črkami. V slovenščini glasove zapisujemo s 25 črkami slovenske abecede, pri čemer vsi glasovi, ki vplivajo na pomen, nimajo svoje črke (recimo široki ê in ozki é zapisujemo kot e, široki ô in ozki ó kot o in tako naprej).[2]