Catch Me Who Can
Catch Me Who Can (slovensko Ujemi me, kdor more) je bila četrta in zadnja parna lokomotiva konstruktorja Richarda Trevithicka. Prvi dve je zasnoval za železarni v Coalbrookdaleu in Penydarrenu, tretjo pa za premogovnik Wylam. Lokomotivo Catch Me Who Can je leta 1808 izdelalo podjetje Rastrick and Hazledine v svoji livarni v Bridgnorthu, Anglija. Trevithick jo je predstavil v »parnem cirkusu«, ki ga je organiziral na krožni progi v Bloomsburyju, malo južno od sedanje železniške postaje Euston Square v Londonu.
| Catch Me Who Can | |
|---|---|
 | |
| Replika Catch Me Who Can na razstavi v Nizozemskem muzeju železnic leta 2014 | |
| Tip | Parna lokomotiva |
| Konstruktor | Richard Trevithick |
| Proizvajalec | Rastrick and Hazledine |
| Proizvodnja | 1808 |
| Konfiguracija | 2-2-0 |
| Masa lokomotive | 8 t |
| Gorivo | premog |
| Število valjev | 1, pokončen |
| Najvišja hitrost | 19 km/h |
| Krstna vožnja | 1808 |
| Upokojena | 1808 |
Lokomotiva je dosegla hitrost 19 km/h. Za tirnice iz litega železa je bila pretežka. Po iztirjenju, ki ga je povzročila počena tirnica, je Trevithick po štirinajst dneh svoj cirkus zaprl.
Mehanizem
Konstrukcija lokomotive Catch Me Who Can je bila enostavnejša od konstrukcij prejšnjih lokomotiv. Horizontalni valj, vztrajnik in zobniški pogon je zamenjal pokončen valj, vgrajen v parni kotel. Bat je gnal par pogonskih koles neposredno preko veznih drogov. Kotel je bil plamenocevni s povratno cevjo in notranjim kuriščem.
