Anton Erberg
Anton Erberg (tudi Anton Erber[2]), slovenski jezuit, teolog, filozof in pravnik, * 21. oktober 1695, grad Dol pri Ljubljani, † 3. oktober 1746, Ljubljana.
| Anton Erberg | |
|---|---|
 | |
| Rojstvo | 21. oktober 1695 ali 12. oktober 1695[1] Dol pri Ljubljani |
| Smrt | 3. oktober 1746[1] (50 let) Ljubljana |
| Državljanstvo | .svg){kind=small} Sveto rimsko cesarstvo |
| Poklic | pravoznanec, filozof, teolog, univerzitetni učitelj, redovnik, zgodovinar |
| Obdobje | Filozofija 17. stoletja |
| Regija | Slovenska filozofija |
| Šola/tradicija | različni vplivi: tomizem, skotizem, nominalizem |
Glavna zanimanja | metafizika, aristotelska fizika |
Pomembne ideje | proti Kartezijanski filozofiji |
Leta 1713 je vstopil med jezuite. Teologijo je končal 1724 v Gradcu. Bil je 4 leta profesor na ljubljanskem jezuitskem kolegiju, kasneje je bil profesor filozofije, prava in teologije na Univerzi na Dunaju (1729-1735) in v Gradcu (1736-1744); na slednji je bil tudi veliki kancler univerze. Leta 1744 je postal rektor Jezuitskega kolegija v Ljubljani, to delo je opravljal med 8. decembrom 1744 in 3. oktobrom 1746. Kot filozof je prevzel sholastično misel španskega filozofa Francisca Suáreza in združeval nekatere teze nominalistično usmerjenega skotizma s tomizmom. Blizu mu je bilo obravnavanje obstoja univerzalij, polemiziral in zavračal pa je racionalistično filozofijo Renéa Descartesa, posebno njegov metodični dvom in teorijo resnice. Ukvarjal se je tudi z nekaterimi problemi fizike (teorija teles, vprašanje končne in neskončne deljivosti). Od filozofskih spisov so po njegovi smrti izšla 1750 na Dunaju dva v latinščini napisana spisa Institutiones dialecticae in Cursus philosophicus.[2]
Glej tudi
Viri
- Lojze Kovačič: Rektorji jezuitskega kolegija v Ljubljani. v Jezuitski kolegij v Ljubljani, Ljubljana: 1998; str. 58.
Zunanje povezave
- Glonar Joža. »Erberg Anton«. Slovenski biografski leksikon. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013 – prek Slovenska biografija.