Žolčni kamen

Žolčni kamen je kamen, ki nastane v žolčniku iz sestavin žolča.^[2] Izraz holelitiaza se lahko nanaša na prisotnost žolčnih kamnov ali na bolezen, ki jo povzročijo žolčni kamni.^[5] Večina oseb z žolčnimi kamni (približno 80 odstotkov) nima nikoli simptomov.^[2][3] Kadar žolčni kamen zapre žolčevod, se lahko pojavi biliarna kolika (napad žolčnih kamnov), krčevita bolečina v desnem zgornjem kvadrantu trebuha.^[4] To se zgodi pri 1–4 odstotkih oseb z žolčnimi kamni na leto.^[4] Komplikacije žolčnih kamnov lahko vključujejo vnetje žolčnika (holecistitis), vnetje trebušne slinavke (pankreatitis), zlatenico in okužbo žolčevoda (ascendentni holangitis).^[4][6] Simptomi teh zapletov lahko vključujejo bolečino, ki traja dlje kot pet ur, vročino, rumenkasto obarvanje kože, bruhanje, temen urin in bledo blato.^[2]

Žolčni kamen
Sopomenke	holelit, holecistolitiaza (žolčni kamni v žolčniku), holedoholitiaza (žolčni kami v žolčevodu)[1]
Žolčni kamni običajno nastanejo v žolčniku in lahko povzročijo simptome, če zaprejo žolčna izvodila.
Specialnost	splošna kirurgija
Simptomi	Nobeni, krčevita bolečia v desnem zgornjem kvadrantu trebuha[2][3][4]
Zapleti	vnetje žolčnika, vnetje trebušne slinavke, vnetje jeter[2][4]
Običajni začetek	Po 40. letu starosti[2]
Dejavniki tveganja	kontracepcijske tabletke, nosečnost, družinska anamneza, debelost, sladkorna bolezen, bolezen jeter, hitra izguba telesne mase[2]
Diagnostični postopki	na podlagi simptomov, potrditev z ultrazvokom[2][4]
Preventiva	zdrava telesna masa, prehrana z veliko vlakninami in malo enostavnih ogljikovih hidratov[2]
Zdravljenje	asimptomatsko: brez[2] bolečina: operacija[2]
Prognoza	dobra po operaciji[2]
Pogostost	10–15 % odraslih (razviti svet)[4]

Dejavniki tveganja za žolčne kamne vključujejo kontracepcijske tabletke, nosečnost, družinsko anamnezo žolčnih kamnov, debelost, sladkorno bolezen, bolezen jeter in hitro hujšanje.^[2] Sestavine žolča, iz katerih nastanejo žolčni kamni, vključujejo holesterol, žolčne kisline in bilirubin.^[2] Žolčni kamni, ki so zgrajeni predvsem iz holesterola, se imenujejo holesterolski kamni, tisti, ki so zgrajeni predvsem iz bilirubina, pa se imenujejo pigmentni kamni.^[2][3] Na žolčne kamne posumimo na podlagi simptomov,^[4] diagnozo pa potrdimo z ultrazvokom.^[2] Komplikacije lahko prepoznamo na podlagi preiskav krvi.^[2]

Tveganje za žolčne kamne se lahko zmanjša z ohranjanjem zdrave telesne mase s telesno dejavnostjo in zdravo prehrano.^[2] Če simptomov ni, zdravljenje običajno ni potrebno.^[2] Osebam z napadi žolčnih kamnov se običajno priporoča holecistektomija – operacijska odstranitev žolčnika.^[2] Ta se lahko opravi laparoskopsko (skozi več majhnih luknjic) ali skozi en sam večji rez, običajno v splošni anesteziji.^[2] V redkih primerih, ko operacija ni mogoča, se lahko za raztopitev kamnov uporabijo zdravila ali pa se kamni razbijejo z litotripsijo.^[7]

V razvitih državah ima žolčne kamne od 10 do 15 odstotkov odraslih.^[4] V številnih delih Afrike pa je delež celo samo 3-odstoten.^[8] Bolezni, povezane z žolčnikom in žolčnimi izvodili, je leta 2013 imelo približno 104 milijone ljudi (1,6 odstotka svetovnega prebivalstva) in so povzročile 106.000 smrti.^[9][10] Ženske imajo žolčne kamne pogosteje kot moški; žolčni kamni se pogosteje pojavljajo po 40. letu.^[2] Nekatere etnične skupine imajo žolčne kamne pogosteje kot druge.^[2] Tako ima žolčne kamne npr. 48 odstotkov ameriških staroselcev.^[2] Prognoza po odstranitvi žolčnika je na splošno dobra.^[2]