Štirinajsta dinastija je bila ena od dinastij, ki so v drugem vmesnem obdobjuStarega Egipta v 18. in 17. stoletju pr. n. št. vladale v delti Nila. Vladala je od 75 let (okoli 1725-1650 pr. n. št.) do 155 let (okoli 1805-1650 pr. n. št.), odvisno od avtorja. Prestolnica dinastije je bil verjetno Avaris.[1] Štirinajsta dinastija je vladala vzporedno s Trinajsto dinastijo s sedežem v Memfisu. Nekateri vladarji Štirinajste dinastije so bili očitno kanaanskega ali zahodnosemitskega porekla, kar kažejo imena nekaterih vladarjev in princev, na primer Ipku (zahodnosemitskomilina ali privlačnost), Jakbim (ia-ak-bi-im, amoritsko osebno ime), Kareh (zahodnosemitsko plešast) in Jakubher.[1] Med njimi sta tudi dve nubijski imeni: Nehesi (Nubijec) in ime kraljice Tati.
V poznavanju Štirinajste dinastije je nekaj vrzeli, zato je njen absolutni kronološki položaj sporen in med egiptologi variira za celih 75 let. Kim Ryholt domneva, da je bila Štirinajsta dinastija ustanovljena med pozno Dvanajsto dinastijo okoli leta 1805 pr. n. št., ali kmalu po vladavini faraona Sobekneferuja (1807–1802 pr. n. št.). Ryholt trdi, da je lokalna kanaanska populacija v vzhodni delti Nila razglasila svojo neodvisnost in preprečila morebitne poskuse vladarjev Trinajste dinastije, da bi tam ponovno vzpostavili svojo oblast. Kot pravi Ryholt, je Štirinajsta dinastija vladala od leta 1805 pr. n. št. do okoli 1650 pr. n. št., ko je na oblast prišla hiška Petnajsta dinastija, se pravi 155 let.
Nekateri egiptologi, med njimi Manfred Bietak, Daphna Ben Tor ter James in Susan Allen, se z njegovo teorijo ne strinjajo in trdijo, da se Štirinajsta dinastija ni mogla pojaviti pred sredino Trinajste dinastije po vladanju Sobekhotepa IV. okoli 1720 pr. n. št.[2][3] Avtorji še posebej poudarjajo, da arheološke plasti, v katerih so odkrili valjaste pečatnike Štirinajste dinastije, nedvoumno dokazujejo, da se je Štirinajsta dinastija prekrivala s Trinajsto samo zadnjih pol stoletja njenega obstoja, se pravi po letu 1700 pr. n. št. Manfred Bietak je razen tega napise in spomenike morebitnega drugega vladarja Štirinajste dinastije Nehesija datiral v obdobje okoli leta 1700 pr. n. št.[4]
Po zelo kratki Nehesijevi vladavini je po mnenju večine egiptologov delto Nila doletelo dolgo obdobje lakote in morda epidemij, ki je trajalo do konca Štirinajste dinastije.[1][5] Ista lakota je verjetno pestila tudi Trinajsto dinastijo, ki je bila v petdeset letih obstoja (od okoli 1700 do 1650 pr. n. št.) vedno zelo nestabilna in je pogosto menjavala vladarje. S šibkostjo obeh dinastij se lahko vsaj delno pojasni vzpon Hiksov okoli leta 1650 pr. n. št.[1]
Maneton Štirinajsti dinastiji pripisuje kar 76 faraonov, ki so vladali iz Ksoisa in ne iz Avarisa. Egiptolog Kim Ryholt ugotavlja, da Torinski seznam kraljev omenja samo okoli 56 vladarjev in na njem ni dovolj prostora za več kot 70 faraonov. Ryholt opozarja tudi na izkopavanja v Avarisu, ki so razkrila obstoj velike kraljevske palače iz drugega vmesnega obdobja. Na dvorišču ene od palač je stal kip vladarja ali visokega uradnika, dvakrat višji od naravne velikosti in z neegipčanskimi značilnostmi. Ryholt in več drugih egiptologov iz tega sklepa, da je bilo središče moči Štirinajste dinastije v Avarisu in ne v Ksoisu.[1]
Ozemlje in zunanji odnosi
Oranžno pobarvano je ozemlje, ki je po Ryholtovem mnenju verjetno pripadalo Štirinajsti dinastiji[1]
Natančne meje ozemlja Štirinajste dinastije zaradi splošnega pomanjkanja podatkov in spomenikov ni mogoče določiti. Kim Ryholt v svoji študiji drugega vmesnega obdobja zaključuje, da je ozemlje pod njeno neposredno oblastjo obsegalo Nilovo delto od Atribisa na zahodu do Bubastisa na vzhodu.[1]
Pečate, ki jih je mogoče pripisati Štirinajsti dinastiji, so našli tudi v Srednjem in Gornjem Egiptu na ozemlju Trinajste dinastije in proti jugu do Dongole, daleč nad tretjim Nilovim kataraktom. Na severu so v južnem Levantu našli predvsem pečate, največ ob sredozemski obali in proti severu do Tell Kabrija v današnjem Izraelu.[1] Najdbe kažejo na trgovanje s Trinajsto dinastijo, kanaanskimi mestnimi državami in Nubijo. Ryholt domneva, da se je kralj Šeši, v katerem vidi vladarja Štirinajste dinastije, poročil z nubijsko princeso, kraljico Tati, da bi utrdil odnose s kraljem Kušitskega (Nubijskega) kraljestva.[1]
Vladarji
Vrstni red vladarjev Štirinajste dinastije je povzet po Torinskem seznamu kraljev in široko sprejet. Spornih je samo prvih pet vladarjev, ki so našteti v posebni preglednici.[1] Njihovih imen v Torinskem seznamu ni, razen morda enega. Ryholt domneva, da so bili na seznamu omenjeni kot wsf , kar pomeni praznino v izvirnem dokumentu, iz katerega je bil v ramzeškem obdobju sestavljen seznam.[1] Ryholt je prvih pet vladarjev prepoznal z razvrščanjem njihovih pečatov. Njegovi zaključki so sporni. Ben Torova je s preučevanjem arheoloških slojev, v katerih so odkrili pečatnike spornih vladarjev, zaključila, da so Šeši, Ammu in Jakbim vladali v drugi polovici hiške Petnajste dinastije in niso bili sodobniki Trinajste dinastije. Omenjeni vladarji so bili verjetno nepomembni vazali hiških kraljev, ki so vladali v delti Nila.[2]
Faraoni Štirinajste dinastije po Torinskem seznamu kraljev
1745 pr. n. št. - 1705 pr. n. št. ali po 1650 pr. n. št.
Dokazan na več kot 300 skarabejskih pečatih; morda je bil poročen s kraljico Tati iz Kušitskega kraljestva; kronološki položaj je sporen; morda je bil vazal Petnajste dinastije
Naslednji vladarji niso sporni. Vsi so na Torinskem seznamu kraljev, nekateri pa so dokazani tudi v drugih primarnih virih.
Več vladarjev, ki bi jih lahko datirali v Štirinajsto[1] ali Petnajsto dinastijo, je dokazanih s primarnimi artefakti, vendar niso uvrščeni na Torinski seznam kraljev.[8] Njihova identiteta in kronološki položaj so nejasni.
